Depresija je ozdravljiva bolezen, ki se običajno pojavi, ko je potlačenih občutkov enostavno preveč in posameznika v določenem obdobju precej oropa veselja do življenja in dela ter veselja do stvari, ki so mu prej predstavljale zadovoljstvo. Za depresijo lahko zboli vsakdo. Res pa je, da so posamezniki, ki so odraščali ob depresivnih skrbnikih oziroma se je depresija pojavljala v družini, bolj dovzetni, da za njo zbolijo tudi sami. Na večjo dovzetnost za depresijo vplivajo zgodnje negativne izkušnje, travme, kronične bolezni ter osebnostne lastnosti posameznika. Na žalost so bolj ranljivi tisti, ki imajo nizko samospoštovanje in samovrednotenje ter se nenehno vrtijo v samoobtoževalnih mislih, v pesimizmu, apatiji in temačnem pogledu na svet.

Simptomi:
Simptomi depresije se kažejo zelo različno. Govorimo tako o telesnih bolečinah kot o psihičnih simptomih. Telesne bolečine se kažejo v obliki glavobola, bolečinah v sklepih, ramenih, prsih, vratu, trebuhu ter v obliki nespečnosti, prebavnih motnjah, spremembah pri apetitu, v teži ter v motnjah koncentracije. Psihični simptomi pa so najpogostejši v obliki brezvoljnosti, odtujenosti, osamitvi, nezmožnosti veseliti se, močnih občutkih krivde in nemoči, obupa in žalosti, pretirani zaskrbljenosti, izgubi konjičkov, izgubi zanimanja za spolnost, pogostih misli o samomoru itd.

Tesnoba ima v osnovi zaščitno funkcijo in jo brez posebnih razlogov lahko doživljamo vsi. Veliko ljudi je tesnobnih, kadar se soočajo s spremembami, pritiski v službi ali ko se odločajo o pomembni odločitvi npr. prvič redo na dopust z letalom. Ko pa se tesnoba začne ponavljati brez pravega vrzroka na način, da hromi naše vsakdanje življenje, pomeni, da je prerasla v anksiozno motnjo.

Anksioznost je stanje neprijetne vznemirjenosti, pretirane skrbi, zaradi občutka ogroženosti in strahu brez stvarnega zunanjega razloga. Ljudje s to motnjo jo največkrat opisujejo z izrazi: pogosta in pretirana zaskrbljenost, napetost, nenehen strah, živčnost, občutki, da se stvari ne bodo izšle po pričakovanjih ter potreba po biti vedno pripravljen oziroma »na preži«.

Razlika med tesnobo in strahom: Strah je naravna čustvena reakcija, ki je normalen odziv na trenutne stresne situacije ali potencialne grožnje. V primeru, ko ti občutki vztrajajo dlje, bolj intenzivno in jih težko opredelimo kam sodijo ter zakaj, potencialno lahko govorimo o tesnobi ali anksioznosti.

Simptomi lahko vključujejo: Občutek ogroženosti, brez jasnega vzroka; napetost v mišicah, tiščanje v prsih, težko ali pospešeno dihanje, težave s koncentracijo in pozornostjo, motnje spanja ali občasne nočne more, krči v trebuhu, panični napadi, potenje, občutek omedlavice, tresenje in še.

O motnjah hranjenja govorimo, ko hrana postane sredstvo za reševanje čustvenih stisk. Gre torej za način miritve lastnega telesa, tesnobe, nemiru itd. preko hrane. Ponavadi hrana pri motnjah hranjena simbolno odraža, da je čustvena nakopičenost tako obilna, da se nečesa (govorimo torej o čustvih) ne da “prebavit”, da je nekaj potrebno “izbruhat” oziroma hrana simbolno predstavlja vsaj en način kontrole nad življenjskimi situacijami, kjer je potreba po tej lahko tudi ne zdrava.

Anoreksija: Oseba z anoreksijo ima morda občutek, da ne zmore nadzirati nekaterih področij svojega življenja. Namesto tega utegne nadzirati vnos hrane, s čimer doseže nadzor nad vsaj enim področjem življenja. Za nekatere bolnike je anoreksija sredstvo odvračanja od bolečih, dozdevno neobvladljivih občutkov ali dogodkov. Med glavnimi simptomi anoreksije stoji dejstvo, da posamezniki s to duševno motnjo navadno vidijo popačeno sliko o sebi. Obliko svojega telesa ne vidijo tako kot drugi, ampak se vidijo večje, širše, neprivlačne itd. Pogosti simptomi se kažejo tudi v zavračanju hrane, čezmerni telesni vadbi, težave s koncentracijo, socialni umik, zmanjševanje telesne teže, odsotnost čustev, razdražljivost, pretirano ukvarjanje s hrano, zanikanje lakote, uporaba dietnih izdelkov, nezanimanje za spolnost in depresija.

Bulimija: Bulimija je bolezen, za katero je značilno nenadzarovano prenajedanje, ki mu sledijo kompulzivni načini, kako se te hrane znebijo. Najpogostejši način je bruhanje hrane, lahko gre tudi za kurjenje kalorij preko ekscesne vadbe ali celo odvajal. Drži, da so osebe z bulimijo pogosto obsedene s telesno težo, toda motnje hranjenja se nikoli ne pojavijo pri čustveno zdravih posameznikih. Bulimija je resna duševna motnja, ki se razvije zaradi zapletenega prepleta bioloških, psiholoških in družbenih dejavnikov. Povezana je z občutki manjvrednosti in neustreznosti, ki jih pogosto spremljata anksioznost in depresivnost. V osebni zgodovini številnih oseb z bulimijo je pogosto zaslediti telesno ali spolno zlorabo. Simptomi ki se kažejo pri tej duševni motnji so kompulzivno prenajedanje in bruhanje, zloraba fizičnih aktivnosti, odvajal, odhodi na wc med obroki, izguba nadzora nad prehranjevanjem, težave z grlom, obsedenost s telesno težo in ključni občutki krivde in gnusa po jedi.

Kompulzivno prenajedanje: Prenajedanje se navadno začne zaradi čustvenih stisk kot so negotovost, notranja praznina, občutki zavrnjenosti, osamljenosti, tesnobe, depresivnosti … Epizodi kompulzivnega prenajedanja namreč sledi značilna otopelost (»sladkorna omamljenost«), ki osebo začasno pomiri. Ker hrana otopi tudi neprijetna čustva, omili občutek manjvrednosti in neustreznosti ter zapolni notranjo praznino, po svoje učinkuje antidepresivno, zato gre pri tem za nekakšen poskus »samozdravljenja«. Otopelost in včasih celo telesne bolečine zaradi velikih količin zaužite hrane zakrinkajo občutke nemoči in tesnobe, ki so pravi vzrok za to motnjo. Temu sledita sram zaradi izgube nadzora in nov cikel omamljanja s hrano. Značilni simptomi pri kompulzivnem prenajedanju se kažejo v goltanju hrane, izgubi nadzora nad količino zaužite hrane, depresivnosti, potrebi po ugajanju, dietah, skrivnem hranjenju, nizkem samovrednotenju, socialni izoliranosti, občutki krivde in gnusa po jedi.

Ortoreksija: Gre za novejšo različico motenj hranjenja, za katero je značilen močan nadzor nad uživanjem čim bolj čiste in ekološko pridelane hrane. Pri tej obliki motnje gre predvsem za strah pred uživanjem nečiste hrane in ne za strah pred debelostjo. Osebe s to motnjo tudi nimajo popačene predstave o sebi, ampak povsem realno sliko o svojem telesu. Njihov glavni namen torej ni spreminjanje telesne podobe, temveč nezavedna potreba po nadzoru. Podobno kot pri ostalih motnjah pa se tudi pri ortoreksiji pojavljajo občutki krivde ob mislih na “prepovedano” hrano, kar jih vodi v še večje samokaznovanje in ožanje jedilnika.

Bigoreksija: Gre za novejšo različico motenj hranjenja, ki je značilna predvsem za moški del populacije. Tukaj gre za obrnjeno sliko anoreksije, saj moški sami sebe vidijo kot premalo mišično definirane, kljub temu, da so že precej definirani oz. “nabildani”. Tako kot pri ostalih motnjah hranjenja se tudi tukaj v ozadju skriva nizka samopodoba in pretirana skrb za telesni izgled. Da bi dosegli čimvečjo mišično definiranost pa uporabljajo pretirani telesno vadbo, steroide in posebne diete.  Za doseganje mišične mase je pripravljen narediti vse. Tudi pri tej motnji so posledice v elektrolitskem neravnovesju, erektilnih disfunkcijah, metabolizmu. 

Mit, ki je razširjen v predstavah ljudi je pogosto ta, da je spolna zloraba fizično dejanje rablja, ki z vso krutostjo in grobostjo izkoristi šibkejšega/o za lastno potešitev spolnih potreb. Spolna zloraba pa je vsako neprostovoljno dejanje, kjer je bila prekoračena meja do žrtve. Gre za vse od nežnih do krutih dejanj: spolne šole, spolno nadlegovanje, poslušanje neprimernih komentarjev itn. Bistven je namen storilca. Razlika med dotiki iz spoštovanja, ljubezni in dotiki, katerih namen je spolna potešitev ter izkoriščanje, kaže na namen storilca.

Zelo pomembno je zavedanje, da spolno nasilje nosi vzdušje spolne zlorabe, saj se v telo
žrtve zapišejo podobni afekti kot npr. pri posilstvu. Spolno nasilje je kakršnokoli dejanje spolne narave, ki ga oseba čuti kot prisilo – pomembna je distinkcija, da oseba ni nujno fizično prisiljena v dejanje. Prisile so pogosto psihološke narave npr. nezaželeno otipavanje, neprimerno komentiranje telesa, neželeno slačenje, ko si oseba tega ne želi ali v to ne privoli, siljenje gledanja pornografije, siljenje v kakršenkoli spolni stik s storilcem, siljenje k masturbiranju, prepovedovanje uporabe kontracepcije, odstranitev kondoma brez predhodnega soglasja druge osebe.

Posledice: Rabelj izprazni otrokovo dušo in v prazen prostor izlije gnus, sram, krivdo, grozo
in strah.
Vse tisto, kar je morala žrtev potlačiti in česar takrat ni smela čutiti, sicer ne bi preživela, se
kasneje prebuja v najbolj krutih oblikah: nočne more, strahovi, panični napadi, tesnobe,
motnje spanja, depresije, prave zasvojenosti, razpadli odnosi, nasilje in konflikti, motnje
hranjenja, samomorilne misli itd.

Vzdušje, ki je prisotno med zlorabo postane zasvojljivo in nezavedno žene žrtev naprej v
ponovne zlorabe ali v odnose, ki so zlorabljajoči. Žrtev na ta način nezavedno išče odgovore
na krivico, ki se mu je zgodila. Preko iskanja odgovorov nikoli ne išče ponovnih zlorab,
temveč le ljubezen, sprejetost in razrešitev travme.

Osnovna definicija zasvojenosti vključuje ključno vprašanje: Ali lahko preneham z dejavnostjo ali substanco h kateri se zatekam in mi škoduje? Vsaka zasvojenost po definiciji škoduje. V vseh primerih terja svoj davek: krni notranji mir, odtujuje odnose in zavedanje o lastni vrednosti. V primeru zasvojencev s psihoaktivnimi snovmi (nikotin, alkohol…) ogroža tudi telesno zdravje.

Kaj pravzaprav je zasvojenost? Je znak, signal, simptom stiske. Je jezik, ki nam govori o bedi, ki zahteva razumevanje.

Znane besede Gaborja Mateja, da pravo vprašanje ni ‘’Zakaj odvisnost?’’ ampak ‘’Zakaj bolečina?’’, nam lepo strnejo pogled na odvisnost, ki nikoli ni (samo) posledica genetike in ni bolezen v klasičnem pomenu besede.

Vse odvisniške oblike vedenja, naj bodo povezane s kemičnimi snovmi ali ne in naj gre za igre na srečo, spolnost, internet, kompulzivno nakupovanje, delo, fizična aktivnost ali kokain itn. neposredno blažijo bolečino ali pa odvračajo pozornost od nje.

Pomagala pri odvisnostih pomagajo pri pobegu pred duševnimi bolečinami, pri premagovanju stresa, dajo začasni duševni mir, občutek povezanosti z drugimi, občutek nadzora- za kratek čas.

Razlika med strastjo in zasvojenostjo: Osrednje vprašanje je: kdo ima glavno besedo, posameznik ali njegovo vedenje? Strast je mogoče obvladovati, obsesivni strasti, ki je oseba ne more obvladovati, pa rečemo zasvojenost.

Vzroki zasvojenosti so v travmi ter dislociranosti (odtujenosti). Zasvojenosti izvirajo iz zatrte ljubezni, iz zatrte sposobnosti ljubiti otroke na spoštljiv način, iz zatrte sposobnosti ljubiti same sebe in drug drugega v skladu z našimi potrebami. Odpiranje src je pot do ozdravitve zasvojenosti- prebujanje sočutja do bolečine v sebi in do bolečine povsod okrog nas.

Nasilje ne pomeni samo bojevitih spopadov, udarcev torej vključene neke fizične sile med osebami, ampak definicija nasilja zajema zelo širok spekter dejanj, ki se lahko kažejo v človeški krutosti ali v bolj prikritih. Govorimo tako o besednih kot nebesednih oblikah zlorabljanja moči, lahko tudi nemoči. Nasilje se kaže v fizični obliki, ko res govorimo o fizičnem obračunu ali siljenju v neko dejanje kot tudi v ne-fizični obliki, ko nekdo besedno izsiljuje, grozi, ponižuje, kritizira, zasmehuje, žali in se predvsem nespoštljivo izraža do drugega. Nasilje zajema tudi kakršnokoli dejanje spolne narave, ki jo oseba čuti kot prisilo ter vse oblike nadvladovanja in izkoriščanja.

Vsako nasilje pusti globoko rano, ki je ne zaceli le opravičilo ter nadaljna dejanja, ki se kažejo v drugačnem načinu izražanja ter vedenja osebe, ki se je poslužila nasilja. Grobosti, neprimerne prisile in teror lahko imajo doživljenjske posledice.

Posledice: Vsako nasilje pusti v telesu občutke neprimernosti, nezaželenosti, nelagodja, manjvrednosti ali celo ničvrednosti, negotovosti, ogromno krivde, sramu ter strahu.

Nasilje vedno rodi nasilje. Vsako nasilje se vtisne v telo in se razvije v ponovno nasilje. Žrtve nasilja lahko postanejo nasilna v odnosu do drugih, do živali ali do samih sebe. Slednje se v praksi prepozna v obliki samodestruktivnih nagnjenj kot so nenehno samoobtoževanje, dajanje v nič, samopoškodovanje, matranje telesa s pretiranim delom, športom, tudi s prenajedanjem ali stradanjem. Celo na način, da se kaznujejo za uspeh, dosežke in si posledično ne dovolijo uspeti in biti zadovoljni ter ponosni nase.

Potlačena jeza: V situaciji, ko je nekdo bil deležen fizičnega, spolnega ali prikritega nasilja in jeze v povezavi s storjeno krivico ni smel izraziti, jo je moral globoko potlačiti. Jeza je naraven odziv na zlorabo. Večina zlorabljenih je v otroštvu ni smela izražati. Najpogosteje so to jezo namesto navzven usmerili navznoter, začeli sovražiti sebe ali se celo samopoškodovati. Kasneje se lahko samouničevanje kaže v uživanju raznih substanc, motnjah hranjenja, samomorilnih mislih in drugih znakih, ki so v resnici KLICI NA POMOČ.

Razlika med samomorilnostjo ter samopoškodovanjem je v dokončni umaknitvi pred trpljenjem v smrt, poleg različnih jakosti hkratnega klica na pomoč. Za vse ljudi velja, da je samomor zavestno ravnanje, ki s predvideno gotovostjo povzroči lastno smrt. Samomorilno vedenje pa je dejanje s potencialno smrtno posledico. Namen samopoškodovanja je zmanjšanje čustvene napetosti preko mučenja lastnega telesa.

Vase usmerjeno nasilje: Vase usmerjeno nasilje je podkategorija nasilja, v katerega prištevamo samopoškodovanje in samomorilne misli, potencialno tudi samomor. Posameznik, čigar namen je, da si povzroči bolečino ali škodo, katerega posledica je lahko tudi smrt, izvaja nasilje nad seboj. Razlog za nasilno vedenje do samega sebe je v potlačeni jezi, ki ni smela biti nikoli izražena kar nezavedno vpliva na nas samodestruktivno, v smislu samopoškodovanja.

Depresija je v tesni povezavi s samomorilnostjo in kar dve tretjini samomorov naj bi spremljala depresija.Tako depresija kot samomorilno vedenje imata skupno biološko podlago, kar se kaže v nizkem nivoju serotonina. Samomorilno vedenje je torej del depresije in njenih simptomov nemoči, obupa, pesimizma kar kaže na vzročno povezavo med njima.

Posameznik, ki je samomorilen, o tem razmišlja dlje časa, si predstavlja in celo oblikuje načrt kako bi to storil. Na njegovo odločitev o končanju svojega življenja vplivajo genski dejavniki, dejavniki okolja ter splošno psihično stanje.

Raziskava BBC: Možgani samomorilnih posameznikov so kemično drugačni kot možgani posameznikov, ki so umrli naravne smrti ali zaradi drugih razlogov. Razlogi glede sprememb v možganih se navezujejo tudi na okoljske dejavnike.

Dejavniki tveganja za samomor: Duševne motnje so eden od najpomembnejših dejavnikov za samomor kot za poskus samomora. Duševna motnja namreč poveča agresivnost, impulzivnost in obup, kar poveča verjetnost samomora. Med dejavnike tveganja sodijo tudi zloraba psihoaktivnih snovi, posttravmatski stresni sindrom, zlorabe v otroštvu, starost, spol in razne bivanjske stiske ter bolezni, genski dejavniki in samomori v družini.