Čustva so močna, a niso dejstva. Občutek, da nas je nekdo zavrnil, še ne pomeni, da se je to res zgodilo – lahko gre le za reakcijo naših možganov in telesa. Ko svoja čustva opazimo in jih poimenujemo, se lahko lažje umirimo in ugotovimo, da stvari niso tako hude, kot se zdijo v trenutku, ko nas preplavijo.
Glede na teorijo navezanosti po Johnu Bowlby-u in soavtorici Mary Ainsworth, lahko razumemo, da primarni odnosi, predsem s skrbniki, močno vplivajo na naše dojemanje odnosov v sedanjosti. Avtorja sta v svoji teoriji navezanosti izpostavila več stilov navezanosti, ki jih oblikujemo kot otroci, glede na odzivnost naših skrbnikov. Če se naši skrbniki niso odzivali na nas kot dojenčke in malčke na dovolj zdrav način, smo po vsej verjetnosti razvili ne-zdrav način navezanoti.
Poglejmo si kako se to kaže v odraslosti.
Kako se stili navezanosti kažejo v odrasli dobi?
Izogibajoča navezanost:
Izogibajoča navezanost nastane, ko je morala oseba v lastnem otroštvu zaradi slabo odzivnih skrnikov zmanjšati svoje potrebe po bližini, zato je tudi v odraslosti manj dostopna, distancirana. Takšen stil navezanosti je bil nekoč mehanizem preživetja, ki danes vodi v odtujenost in zanikanje potrebe po bližini, zato se je v sedanjosti da »posodobiti«.
Ambivalentna navezanost:
Ambivalentna navezanost se razvije, ko so bili skrbniki čustveno nestanovitni, vsiljivi ali preplavljeni z lastnimi nerešenimi težavami, kar je otroku onemogočilo občutek, da je resnično viden. V odraslosti se to kaže kot tesnoba, negotovost, občutek neopaženosti ter strah, da potrebe nikoli ne bodo zanesljivo izpolnjene.
Dezorganizirana navezanost:
Dezorganizirana navezanost nastane, ko je otrok istočasno iskal bližino in se bal skrbnika, kar lahko vodi v disociacijo – odklapljanje misli, občutkov in spominov ob stresu. V odraslosti je pomembno osvobajanje primarnih občutij z refleksijo, pisanjem dnevnika in postopnim odpiranjem notranjega doživljanja.
Kako se lahko spoprijemamo z našimi čustvi?
Sprejemanje čustev
Ironično je, da se občutki krepijo, ne oslabijo, kadar jih odrivamo. Sprejemanje dogajanja in prisotnost v življenju, ko se odvija trenutek za trenutkom, je ključ do zavestne pozornosti in bistvo prisotnosti.
Vedeti moramo, da se čustvo, ki ga ne odrivamo, po približno devetdesetih sekundah samo začne spreminjati. Poskusi izogibanja čutenju ali pa močno oklepanje čustev iz strahu povzroča vznemirjenost. Vznemirjeni smo tudi, če svoje zavedanje čutenja grobo utišamo, čeprav čustvo ostaja v naši podzavesti. Če damo čustvu prostor in se zaradi njega ne vznemirjamo, postane čustvo »omembe vredno in obvladljivo«.
VIRI:
Siegel Daniel J. (2014). Vihar v glavi, moč najstniških možganov. Družinski in terapevtski center Pogled.