Avtorja teorije navezanosti John Bowlby in Mary Ainsworth, sta v prejšnjem stoletju s svojimi ugotovitvami poudarila ključno vlogo zgodnjih čustvenih vezi za otrokovo varnost in razvoj, ter pomembno izboljšala razumevanje zdravega razvoja ljudi v družbi.
Glavni namen teorije navezanosti je razumeti, kako zgodnje izkušnje z našimi skrbniki vplivajo na to, kako se kasneje povezujemo z drugimi, kako uravnavamo čustva in kako gradimo odnose skozi življenje.
NA KAKŠEN NAČIN SEM SE KOT OTROK NAVEZAL/A NA SVOJE STARŠE?
Ljudje potrebujemo, da nas drugi opazijo, zaščitijo in potolažijo, da se lahko počutimo varne.
Premišljevanje o tem, kako smo bili navezani na svoje starše ali skrbnike, in razumevanje naših otroških izkušenj v povezavi z današnjimi odnosi, je zelo pomembno. Če se v zgodnjem otroštvu nismo mogli zanesti na starše, ali pa so bili preveč zaščitniški in vsiljivi, potem verjetno nismo razvili varnega, zdravega stila navezanosti.
Ker se pred petim letom starosti spomin še ne razvije popolnoma, se morda težko natančno spomnimo, kaj se je dogajalo v najzgodnejših letih. Kljub temu so o tem dovolj zgovorni naši organski spomini, vtisi ali občutki. Raziskave kažejo, da nam vprašanja o zgodnjih spominih lahko pomagajo prepoznati vzorce, ki razkrivajo, kakšen stil navezanosti smo razvili do svojih skrbnikov.
Dobra novica je, da lahko – če svoje otroške izkušnje razumemo in jih osmislimo, še posebej odnos s starši – svoj stil navezanosti spremenimo v varnega.
To je zelo pomembno, saj lahko tako izboljšamo svoje odnose s prijatelji, partnerji in otroki. Poleg tega se bomo tudi sami počutili bolje.
O KATERIH STILIH NAVEZANOSTI GOVORITA AVTORJA TEORIJE NAVEZANOSTI?
1. Varni stil
Če je otrok vsaj enega starša doživljal kot zanesljivega, ga je ta videl, ščitil in pomiril.
Zato kot odrasel zna uravnavati čustva, razume sebe in z drugimi ustvarja zdrave odnose.
V raziskavah se varna navezanost pokaže tako, da se enoletnik po kratki ločitvi razveseli starša, poišče stik, nato pa mirno raziskuje okolico.
2. Izogibajoči stil
Približno 20 % ljudi odrašča s starši, ki niso bili čustveno odzivni.
Otrok se zato nauči zmanjšati svoje potrebe po bližini – kot da nikogar ne potrebuje.
Z odraslostjo je pogosto oddaljen od drugih in lastnih čustev.
Kljub temu pa v globini še vedno obstaja naravna potreba po povezavi – le da je prekrita z naučenim izogibanjem.
3. Ambivalentni stil
Okoli 15 % ljudi doživi nepredvidljivo ali vsiljivo starševstvo.
Otrok nikoli ne ve, ali bodo starši potešili njegove potrebe, zato se jih oklepa in jih hkrati ne more spustiti.
Njegov notranji svet postane preplavljen s strahovi starša, kar vodi v zmeden odnos do lastnih čustev.
V odraslosti se kaže kot močna potreba po bližini, prepletena z negotovostjo.
4. Dezorganizirani stil
Pojavi se, ko je starš hkrati vir strahu in varnosti.
Otrok se želi starša približati, a ga je hkrati strah – zato je njegovo vedenje kaotično in nepredvidljivo.
Pogosto je povezan s travmo ali zanemarjanjem, lahko pa nastane tudi brez zlorab.
V odraslosti povzroča težave pri uravnavanju čustev, odnosih in lahko vodi v disociacijo – občutek notranje razdrobljenosti.
Raziskave so pokazale, da ne glede na to, kaj vse smo v preteklosti prestali, lahko svojim otrokom omogočamo varno navezanost, če osmislimo svoje pretekle izkušnje, ki nas oblikujejo, in se naučimo novih modelov navezanosti.
VIRI:
Siegel Daniel J. (2014). Vihar v glavi, moč najstniških možganov. Družinski in terapevtski center Pogled.