KAJ JE ZASVOJENOST?
Po poenoteni izjavi strokovnjakov za zasvojenosti leta 2001 je zasvojenost:
»Kronična nevrobiološka bolezen, za katero je značilno vedenje, ki vključuje eno ali več od naštetega: okrnjen nadzor nad uporabo substanc, kompulzivna raba, nadaljnja uporaba kljub škodi in hlepenje.« (G.M., str.190)
Pod zasvojenosti štejemo tudi vedenja, ki se ponavljajo in s katerimi se oseba čuti primorana vztrajati ne glede na njegov negativni vpliv na njeno življenje in življenja oseb s katerimi sobiva. Tako govorimo tudi o zasvojenosti od spleta, spolnosti, hrane, iger na srečo, pretiravanja v športnih aktivnostih, kompulzivnega nakupovanja, dela itd.
Številne vedenjske, nekemične zasvojenosti so prav tako lahko izjemno pogubne za telesno zdravje, fiziološko ravnovesje ter osebne in socialne odnose.
KAJ SE DOGAJA V MOŽGANIH ZASVOJENEGA?
Kot bomo kmalu videli, si vse zasvojenosti delijo enake nevronske povezave in možganske kemične snovi. Na biokemični ravni je namen vseh zasvojenosti ustvariti spremenjeno fiziološko stanje v možganih. To je mogoče doseči na različne načine, od katerih je jemanje drog najbolj neposreden. Zasvojenost torej ni nikoli zgolj psihološka ampak imajo vse zasvojenosti tudi biološko razsežnost.
KOKAIN ALI ŠUS DOPAMINA
Če želimo pisati o biologiji zasvojenosti, moramo pisati o dopaminu, ključnem možganskem kemičnem kurirju, ki igra osrednjo vlogo pri vseh oblikah zasvojenosti.
Droge delujejo kot poživila, ker močno povečajo količino dopamina. Dopamin je kemična snov v možganih, ki vzbuja prijetne občutke, pojasnjuje vzhičenost in občutek, da je mogoče vse, tako močno vpliva na motivacijo. Mnogi mu pravijo tudi hormon sreče. Pri nekomu, ki npr. uživa drogo, njegov nivo dopamina nenadno naraste in s tem lahko dejansko uživalec droge doživi občutke evforije.
»Spolno vzburjenje podvoji raven dopamina, enako velja za nikotin in alkohol. Nobeden od teh pa se ne more kosati s kokainom, ki raven dopamina več kot potroji. Toda kokain je v primerjavi z metamfetaminom oziroma s spidom pravi skopuh, saj ta poveča količino dopamina za neverjetnih 1200 odstotkov.« (G.M., str. 211)
Možgani kroničnih uživalcev kokaina imajo zaradi kroničnega uživanja manj dopaminskih receptorjev kot običajno. Manj kot je takšnih receptorjev, večja je želja možganov po zunanjih snoveh, ki bodo pomagale povečati razpoložljivo zalogo dopamina.
Gre za začaran krog: pogostejša raba kokaina vodi v več izgubljenih dopaminskih receptorjev. Manj kot je receptorjev, bolj mora zasvojenec oskrbovati svoje možgane z umetno kemično snovjo, da bo nadoknadil izostanek. To pomeni, da mora nekdo, ki redno uživa določeno substanco, večati odmerke za enak učinek.
Zakaj kronično uživanje kokaina zmanjšuje gostoto dopaminskih receptorjev?
Možgani so navajeni na določeno raven dopaminske dejavnosti in če so preplavljeni z umetno visokimi koncentracijami dopamina, ki ga sproži npr. neka substanca, skušajo ponovno vzpostaviti ravnovesje na ta način da zmanjšajo število receptorjev, na katerih lahko deluje dopamin. Preprosto povedano, možgani poskrbijo za naravno ravnovesje.
Ta mehanizem pomaga pojasniti pojav tolerance, pri kateri si mora odvisnik vbrizgavati, uživati ali vdihovati vse večje odmerke psihoaktivne snovi, da bi bil njen učinek enak kot prej.
DRUGAČNO STANJE MOŽGANOV
Možgani, ki so zasvojeni z drogo, ne delujejo enako kot pri nezasvojenih in če jih slikamo s PET-om in MR-jem, niso niti videti enako.
Ko se staramo, nastaja več dejavnih povezav in zato več bele možganovine. V možganih zasvojenca s kokainom se bela možganovina ne razvija kot bi se sicer. Funkcionalno to pomeni, da odvisniki izgubljajo sposobnosti za učenje in ima zmanjšane zmožnosti za sprejemanje novih odločitev, pridobivanje novih informacij in prilagajanje na nove okoliščine.
Druge raziskave so pokazale tudi, da je v možganski skorji zasvojencev s kokainom, heroinom in alkoholom manjša gostota sive možganovine, kar pomeni, da imajo manjše nevrone kot običajno ali pa je teh manj. Z leti uživanja zasvojitvene substance se zmanjšujejo možgani: dlje kot je oseba zasvojena, večja je izguba obsega. Omenjeni procesi vplivajo na to, da posamezniki odvisni od kemičnih snovi z leti težje uravnavajo čustvene vzgibe in sprejemajo razumne odločitve.
Rečemo lahko, da vsaka prostočasna dejavnost, naravna ali umetna, ki vzbuja občutek povečane motivacije in nagrade- nakupovanje, vožnja, spolni odnosi in tako naprej-, aktivira iste možganske sisteme kot zasvojenost z drogami.
Za nekoga s sorazmernim pomanjkanjem dopaminskih receptorjev bo predmet zasvajajočega ravnanja postala tista dejavnost, pri kateri se najbolj sproščajo dodatne količine tega evforičnega in poživljajočega živčnega prenašalca.
VIRI: Mate, G. (2022). V svetu lačnih duhov. Založba Primus