Kdo je odvisnik?
>>Kaj pa je značilno za vsako zasvojenost?<< sprašuje duhovni učitelj Eckhart Tolle. >>Preprosto rečeno, občutek, da ne morete več odnehati, tudi če si želite. Tisto, s čimer ste zasvojeni, se zdi močnejše od vas. Vrh tega vas navdaja z lažnim občutkom ugodja, ugodja, ki pa se prej ali slej sprevrže nazaj v bolečino.<< (G.M., str. 339)
Zakaj bolečina?
Znane besede Gaborja Mateja so, da pravo vprašanje ni ‘’Zakaj odvisnost?’’ ampak ‘’Zakaj bolečina?’’, nam lepo strnejo pogled na odvisnost, ki nikoli ni (samo) posledica genetike in ni bolezen v klasičnem pomenu besede. Odvisnost je torej rezultat poskusa lajšanja bolečine.
Kaj pravzaprav sploh je zasvojenost?
Je znak, signal, simptom stiske.
Je jezik, ki nam govori o bedi, ki zahteva razumevanje. (ALICE MILLER)
Je lahko odvisnost oblika samopomoči?
Pomagala pri odvisnostih kot so naprimer kemične snovi, alkohol ali aktivnosti kot so igre na srečo, spolnost, kompulzivno nakupovanje ali kompulzivno prenajedanje, delo itd. pomagajo pri pobegu pred duševnimi bolečinami, pri premagovanju stresa, dajo duševni mir, občutek povezanosti z drugimi, občutek nadzora- za kratek čas.
Takšni odgovori osvetljujejo, da odvisnost ni ne izbira ne predvsem bolezen. Odvisnost izvira iz človekovega obupnega poskusa rešiti težavo: težavo duševnega trpljenja, neobvladljivega stresa, izgubljene povezanosti, izgube nadzora, globokega nezadovoljstva s samim seboj.
Za kratek čas so razno razna sredstva ali aktivnosti, od katerih je posameznik lahko odvisen, res lahko v pomoč. Toda na dolgi rok so to le brezupni poskusi reševanja posameznikovega trpljenja ali način bežanja pred resnico.
Resnica prinaša svobodo, čeprav vzbuja bolečino
Gabor Mate pravi, da zasvojenosti izvirajo iz zatrte ljubezni, iz naše zatrte sposobnosti ljubiti otroke tako, kot jih je treba ljubiti, iz naše zatrte sposobnosti ljubiti same sebe in drug drugega v skladu z našimi potrebami.
»Raziskovalna literature je jasna: večina nepoboljšivih zlorabljevalcev psihoaktivnih snovi izhaja iz družin, v katerih so doživljali zlorabe.(…) Avtobiografske pripovedi in zdravstvena dokumentacija stanovalcev Portlanda govorijo zgodbe o nenehni bolečini: o posiljevanju, pretepanju, poniževanju, odklanjanju, zapuščanju, neusmiljenem blatenju značaja. Kot otroci so bili deležni priče nasilnim odnosom, samopoškodovalnim življenjskim vzorcem ali samomorilnim zasvojenostim staršev- in so pogosto morali skrbeti zanje. Ali pa so morali skrbeti za mlajše brate in sestre ter jih varovati pred zlorabo, čeprav so sami vsak dan prenašali skrunjenje svojih lastnih teles in duš.« (Gabor Mate, str. 80,81)
Samouničevalno vedenje kot oblika nasilja nad telesom
Vsaka oblika odvisnosti kaže na samouničujoče vedenje. Posamezniki, ki so doživljali psihično ali fizično nasilje in ob tem ni bilo varno, da bi izrazili krivico, so jezo le potlačili, sprejeli nase. Žrtve nasilja kasneje razvijejo izjemno samozaničevalno, samoobsojajočo držo do sebe. Po vsej verjetnosti bo njihova potlačena jeza prišla do izraza nezavedno ali zavedno prav z nasiljem nad svojim telesom v obliki samopoškodovanja ali v obliki samodestruktivnega vedenja: Pretiravanje v alkoholu ali drogah, namerno prenajedanje ali stradanje; pretiravanja v delu, izrabljanja telesa preko fizičnih/športnih aktivnostih itd.
Kaj lahko storimo mi?
Ne moremo pomagati ljudem, če se postavljamo v položaj sodnika.
Odvisnikom lahko pomagamo predvsem z neobsojajočo držo, da oni niso tisti, ki so si izbrali določeno obliko odvisnosti in hkrati z zavedanjem, da jih notranja stiska sili v to, da se poslužujejo nečesa, da bi pomirili telo. Telesni nemir je torej posledica bolečine, praznine. Brezpogojno sprejemanje njihove bolečine je pot do lažjega razumevanja, to pa seveda ne pomeni, da brezpogojno sprejemamo odvisnikovo neodgovorno ravnanje do njih samih in do bližnjih. Na tem mestu jim bomo v pomoč prav s tem, ko ne bomo tolerirali samouničujočega vedenja in bomo odvisnike soočili z dejstvom, da so samo oni tisti, ki se lahko odpovejo uničujočemu vedenju, ki ga izvajajo nad seboj. Torej predamo jim odgovornost za dejanja, ki so samouničujoča, kljub temu, da jih ne obsojamo v njihovi stiski, ki jo mirijo.
Oseba, navezana na svojo zasvojenost, se bo na poskus ločiti od njene razvade odzvala tako, kot bi se ljubimec na nekoga, ki blati njegovo izvoljenko: s sovražnostjo. Vsakršen poskus, da bi jo osramotil, bo sprožil tudi bes. Dokler oseba ni pripravljena lotiti se naloge samoobvladovanja, je ne bo do tega pripravil nihče. >>Ni tehnik, ki bi motivirale ljudi ali jih naredile samostojne<<, je napisal psiholog Edward Deci. >>Motivacija mora izvirati iz notranjosti, ne iz tehnik. Izvira iz njihove odločitve, da so pripravljeni prevzeti odgovornost za obvladovanje samih sebe.<<
Pred družino, prijatelji in partnerji odvisnikov je včasih zgolj ena smiselna odločitev: skleniti, da bodo s takšnim odvisnikom, kakršen ta je, ali pa ne bodo z njim. Nihče ni dolžen prenašati nezanesljivosti, nepoštenosti in zapiranja vase- obnašanja zasvojenca. Brezpogojno sprejemati drugo osebo ne pomeni ostajati z njo v vseh okoliščinah ne glede na to, koliko to stane; ta dolžnost leži zgolj na plečih staršev majhnega otroka. Sprejemanje v kontekstu odnosov med odraslimi lahko preprosto pomeni priznavanje, da je drugi takšen, kakršen je, ne da bi ga obsojali in ne da bi omadeževali svojo duše z jezo, ker ni drugačen.
Sprejemanje ne pomeni svetniške požrtvovalnosti ali prenašanja večnih prelomljenih obljub in bolečih izbruhov nezadovoljstva in besa. (G.M., str. 488)
Potreben je jasen namen: ali je moj cilj postaviti meje in izraziti svoje potrebe ali pa skušam spremeniti drugega človeka?
S PREPRIČANJEM, DA BI KDOR KOLI ‘MORAL’ BITI DRUGAČEN, KOT JE, ŠKODUJEMO SEBI, DRUGEMU IN ODNOSU.
Ogromen korak naprej za ljudi, ki so v odnosu z odvisnikom, je to, da ne jemljejo njegovega vedenja osebno. Ta izziv je med najtežjimi- prav zato je tudi temeljni nauk v številnih modrih tradicijah. Zasvojenec se ne loteva svojih razvad iz želje, da bi izdal ali prizadel nekoga drugega, temveč zato, da bi ušel svoji stiski. Gre za slabo in neodgovorno izbiro, vendar ni uperjena proti nikomur drugemu, čeprav zaradi nje trpijo drugi.(G.M., str. 491)
VIRI: Mate, G. (2022). V svetu lačnih duhov. Založba Primus